Komunikologija medijske in komunikacijske študije

dr. Hanno Hardt

˙

˙

Hanno Hardt

1934-2011

˙

˙
Hanno Hardt je kot redni profesor na Katedri za medijske in komunikacijske študije med drugim poučeval naslednje predmete:

• Medijska kritika,
• Podobe Evrope – vizualne konstrukcije preteklosti,
• Uvod v vizualno kulturo,
• Zgodovina dokumentarne fotografije,
• Seminar iz komunikološke literature,
• Diplomski seminar KOM-MKŠ,
• Sodobne komunikološke teorije (podiplomski).
  ˙

˙

Objavljeno 12. 10. 2011:

Katedra za medijske in komunikacijske študije z žalostjo sporoča, da nas je včeraj zapustil prijatelj in kolega, prof. dr. Hanno Hardt (1934-2011), komunikolog svetovnega slovesa in izvrsten predavatelj, mentor več kot petdesetim doktorskim študentom iz vsega sveta ter avtor temeljnih del s področja medijskih in komunikacijskih študij.

Pogrešali ga bomo!
Člani in članice katedre MKŠ.

˙

Objavljamo njegov profil iz Sobotne priloge Dela: “Kdo sem brez svojih študentov.” (PDF format – desni klik, shrani kot)

˙

Zapis profesorja Hardta za spletno stran KomMKŠ:

Communication is a central concept in the social, political, and cultural context of society. The study of communication provides a range of opportunities to contribute to the development of society as well as to understanding people in their relations to others.

My work concentrates on two major areas, the history of this field of study and the critique of media systems within the democratic order. While the former involves observations about the role of communication and media studies in the service of the dominant ideology, the latter focuses on the consequences of western capitalism for defining of democracy and communication. Two of my books are relevant here, Critical Communication Studies. Communication, History and Theory in America (1992) and Myths for the Masses (2004). In addition, I have an interest in the cultural construction of communication, including still photography, which has resulted in several publications, also of photographs, which are attempts to explain the impact of visual communication on society. Please, read In the Company of Media. Cultural Constructions of Communication, 1920s-1930s (2000). Forthcoming is a book on political graffiti in Yugoslavia and East Germany, Des murs éloquents (2008/9).

These intellectual and creative interests are reflected in my teaching at the faculty; interested students with a sufficient knowledge of English are welcome to discuss ideas and projects with me. Please, note my office hours and the semesters in which I am available at the faculty.

˙
˙
˙

Nagovor dr. Maruše Pušnik v spomin na pokojnega profesorja Hanna Hardta. Maruša Pušnik je bila leta 2004 prva doktorandka profesorja Hardta na Fakulteti za družbene vede – nagovor je z žalne seje, ki je 26. oktobra 2011 potekala na FDV.

˙

HANNO, TEBI!

Če bi Hanno zdajle sedel med nami, bi gotovo skušal z inteligentno pripombo razvedriti žalost dogodka. Ko sem iskala prave besede, kaj povedati o tako predanem predavatelju, odličnem raziskovalcu, nekonvencionalnem intelektualcu in srčnem prijatelju, kot je bil Hanno, sem se spomnila enega Hannovih nasvetov, ki mi ga je dal pred dobrimi dvanajstimi leti pred sejo oddelka. Nas mlade je večkrat opozoril, da se ne more načuditi tej slovenski akademski kulturi, kjer smo na sestankih mladi ponavadi tiho. Povedala sem mu, da smo asistenti in mladi raziskovalci le podiplomski študenti in četudi imamo mnenje o temah, ki so na dnevnem redu, se pogosto ne upamo oglasiti. Povedala sem mu tudi, da se bojimo, da naše besede ne bodo slišati dovolj dobre in dovolj pametne. Pa mi je rekel: “Še posebej zato, ker ste mladi, se vas mora tam slišati. Kar povej tako čisto preprosto, kot misliš. To je dovolj dobro.” In tako bom naredila tudi danes. Povedala bom preprosto in iskreno, kdo je bil Hanno zame. Svetel zgled prvovrstnega človeka, ki je ves čas ostal skromen in le eden izmed nas, pa čeprav je bil svetovno priznani znanstvenik.

Ta najin sproščen pogovor je bil tudi njegova prva lekcija o pridobivanju poguma, o čemer nas je vztrajno učil s številnimi zgledi. Pogum je bil zanj ena izmed temeljnih lastnosti dobrega znanstvenika, ki se je pripravljen boriti proti težavam in se zoperstaviti nepravičnostim, ki se ne trudi biti všečen avtoritetam za vsako ceno in ki pravilom ne sledi nekritično in komformistično.

Tukaj govorim tudi v imenu Hannovih prijateljic in prijateljev s katedre. V zadnjih dneh so mi mnogi pripovedovali zgodbe o svojih izkušnjah s Hannom, po čem si ga bodo zapomnili in me prosili, naj omenim še to in ono njegovo kvaliteto. Vem, da Hanno ni bil ljubitelj kategoriziranja ljudi, zato bom raje orisala le nekaj njegovih lastnosti, ki so mene in tudi ostale kolege močno zaznamovale. Utrinki Hannove podobe naj izrišejo, kako nas je učil o komuniciranju, medijih in družbi in kako je vsakega izmed nas največ naučil o samem sebi.

Hanno je bil strasten pustolovec.

Vedno znova me je presenečal in navduševal. Nazadnje letos tik pred poletjem, ko mi je na pragu svojega sedeminsedemdesetega leta povedal, da sta se z Vido pravkar vrnila iz Španije in si nabirata energije po 6000 kilometrov dolgem izletu čez vso zahodno Evropo. “Vau, a kar z avtom?” “Seveda z avtom,” sta povedala oba z Vido tako mimogrede. V naslednjem stavku pa me je že neutrudno povabil na tradicionalni katedrski piknik, kjer sta nam z Vido vsako leto junija na široko odprla vrata svoje čarobne in toplo žive hiše v Goriških Brdih. “Sablja stara profesorska, najboljše sorte,” ga je rad poimenoval bivši kolega s katedre, ki je oboževal Hannovo sproščenost, preprostost in odprtost. Hanno je še posebej rad rušil pravila rigidne in strogo hierarhične akademske strukture odnosov med profesorji in asistenti ter študenti. S svojo nekonvencionalnostjo, ko je na katedrskih piknikih z ekipo mladih kolegov, v povprečju skoraj 40 let mlajših od njega, skočil v bazen in odigral igro vodne odbojke, nas je navduševal. V sproščenih razpravah na njunem briškem vrtu o bistvu glinastih okrasnih žabic ali o bistvu grozdja, vina, češenj in o razumu ter čustvih smo znali končati tudi pri epistemologiji. Še z nečim nas je presenečal Hannov pustolovski duh, s svojim kozmopolitizmom. Tako rada sem se ustavila v njunem kabinetu, kadar sem vedela, da sta se z Vido vrnila s kakega daljnega potovanja po svetu ali le z majhnega nedeljskega izleta, ko sta odkrivala kotičke Slovenije. Od povsod sta prinesla zgodbe o ljudeh, o razumevanju žive človeške izkušnje namesto objektivnih podatkov. Prav to divje navdušenje nad svetom se odraža v vseh njegovih teoretskih delih. Natanko iz tega je po mojem prepričanju izviralo tudi Hannovo občutenje utesnjenosti v strogo zamejenih akademskih disciplinah, saj nas je še posebej v zadnjih letih učil, kako nam komunikologija sama ne bo dala končnih odgovorov. Ko je kritično premišljeval o sedanji medijski družbi, je rekel, da je nujno potrebno preseči zagledanost v lastne disciplinarne paradigme, če hočemo doseči družbene spremembe. Na nek način je v svojih delih tako že sam spreminjal področje komunikologije, ga razširjal in razbijal trdno zasidrane tradicionalne meje med disciplinami. In s tem pustil neprecenljiv pečat v družbenih teorijah.

Hanno je imel velik čut za malega človeka in je bil senzibilen borec za pravično družbo.

Ko smo pred dvema letoma podpisovali Peticijo za ohranitev družabnih prostorov zaposlenih na Fakulteti za družbene vede, jo je Hanno želel podpisati kot prvi podpisnik. Zagotovo zato, ker se je tudi s svojimi dejanji boril za odprto družbo, za odprte prostore javnega razpravljanja, za prosti pretok idej in mnenj in ker obljuba demokracije in politična participacija nista bili le prazni besedi njegovih teoretskih del. Zavedal se je, kaj za razvoj akademske kulture in znanosti ter medosebnih odnosov pomenijo takšni prostori srečevanja in druženja znotraj fakultete. Opozarjal nas je, kako nevarna je lahko akademska kultura, kjer se predavatelji zapirajo v svoje kabinete. In zgražal se je nad stanjem, ki ga je opažal tudi na naših hodnikih, kako so profesorji mrzlično čuvali svoja odkritja in ideje pred drugimi kolegi. Takšna hladna akademska kultura, ki je bila po njegovem mnenju odraz nekih širših sprememb tekmovalne in individualistične sodobne družbe, kjer dialog izginja, kot je govoril Hanno, pa je dolgoročno gledano obsojena na propad in ne more pripeljati do nikakršnih sprememb v dobro človeštva. Ne le s peresom, tudi s svojimi dejanji je bil Hanno pravi zgled javnega intelektualca, saj so ga tako v teoriji kot praksi zanimala vprašanja pravičnosti v družbi. Kot prvi podpisnik pa se je želel podpisati verjetno tudi zato, ker je vedel, kako težko nam je bilo vsem ostalim izpostaviti se kot podpisnik-iniciator pred vsemi na fakulteti. Zato je kar sam kot odgovoren plemenski starešina prostovoljno prevzel to vlogo. To njegovo majhno dejanje je bilo tako plemenito in je pokazalo na velikost Hannovega duha. Hanno je znal nuditi podporo, ko so mnogi odpovedali; znal je obdržati sočutje, ko so ga mnogi izgubili; in znal je ohraniti pokončno držo, ko so mnogi sklanjali glave. V tem pogledu mu tudi ni bilo kaj mar za birokratske akademske formalizme, še posebej pa je preziral napihnjenost in hinavščino. Niti vsa njegova predavanja niti leta njegovega mentoriranja pri pisanju doktorata mi niso dala toliko kot en njegov samcat stavek, ki mi ga je prisrčno izrekel po moji obrambi doktorata: “Čestitam, doht’rca! S tem nazivom si v malem kraju, od koder prihajaš, ne boš mogla kaj dosti pomagati. Le glej, da te preveč ne spremeni in da ostaneš taka, kakršna si.” Ko se danes srečujemo z množico običajnih ljudi, ki se dnevno soočajo s težo, bedo in krivicami sodobnega sveta, ki jih prinaša kapitalistična ideologija, lahko dobro vemo, o čem je govoril Hanno. Tudi na predavanjih so ta njegova sporočila venomer našla pot do nas. Tudi ko je govoril o razvoju tehničnih sredstev komuniciranja ali o pomenu sebstva v medijski družbi, je govoril o tem, kako je človek ranljiv in zmotljiv in kako lahko vsi kdaj odpovemo.

Hanno je bil radikalno kritičen, a tudi zgled samokritičnega znanstvenika in dobrega šaljivca.

Bo tega že deset let, ko se nas je nekaj mladih kolegov s katedre na povabilo Hanna, Vide in Brede srečalo v gostilni Pavla v osrčju Ljubljane, da bi predebatirali vsebino našega študijskega programa. In v pogovorih ob kozarčku piva smo začeli revolucionirati naš študij, nato še fakulteto, univerzo in celoten akademski sistem, ko ‘bolonje’ pri nas še ni bilo. Z izjemno pronicljivimi šalami, z ostro kritiko komunikologije v svetu in s kritično samorefleksijo lastnih del nas je Hanno vabil k razmisleku o idealnem programu medijskih in komunikacijskih študij – če bi lahko naredili karkoli brez vseh omejitev, kaj bi naredili. Takrat sem bila premlada, preveč neizkušena in premalo zrela, da bi lahko razumela ves revolucionarni potencial tistih debat pri Pavli, a tam se je začela pisati tudi zgodba našega sedanjega študijskega programa. Nekaj let kasneje sem v recenziji Hannovega dela Myths for the Masses/Miti za množice, ki jo je Hanno posvetil Slavku Splichalu, zapisala, da je to delo eden izmed najbolj radikalno kritičnih odgovorov, kar jih premore sodobno teoretsko komunikološko premišljevanje. Prejšnji teden pa mi je ameriški profesor Ed McLuskie povedal, da mu je dvaindvajsetletni študent pri uri, ko so obravnavali to Hannovo delo, rekel: “Kje so vsi ostali teoretiki, ki so sposobni tako kritično pisati o komuniciranju, družbi in identiteti?” Ne le v tem njegovem knjižnem delu, ampak nasploh v življenju je bil Hanno odločen in srčen v svoji radikalni kritiki, z ljudmi direkten in odkrit, a nikoli žaljiv, sproščen, tudi ko je bil kritičen do sebe, in humoren, ko je v zbrani družbi sprostil napetosti. In vse to je bilo njegovo orožje v boju proti počasnosti sprememb.

Hanno je bil globoko zaljubljen v zgodovino.

Tudi mene je okužil s tem po njegovem mnenju v Sloveniji povsem prezrtim področjem, z zgodovino medijev in komuniciranja. V zadnjih letih ga je poleg teoretskega premišljevanja o fotografiji tako vlekla le še zgodovina in tudi njegovo zadnje izdano delo [The American Journalism History Reader, 2011] je posvečeno pisanju zgodovine ameriškega novinarstva. Hanno me je naučil temeljne stvari – pomembnosti zgodovine pri vsakršnem proučevanju družbenih fenomenov. Veliko časa svojih predavanj je namenil temu, da bi študentom pokazal, da sta bistvo in narava vrednot, ki jih imamo za brezčasne in absolutne, pa naj gre za medije, religijo ali celo znanost, v resnici predmet nenehnega zgodovinskega toka. Odvisne od tega, kdo ima moč v tem ali onem zgodovinskem trenutku in kako jo uporablja. Pred dobrim mesecem sem slučajno naletela na podatek, da je bila pošta v Kozani, kjer sta si Vida in Hanno med vinogradi postavila svoj dom, edina pošta v Brdih, ki je imela telegraf konec devetnajstega stoletja, že leta 1898. Silno sem se razveselila, da bom s Hannom in Vido naslednjič, ko se srečamo, to skupaj predebatirala. Žal mi je, da ne bom slišala Hannovega humornega premisleka, da je bila Kozana v tistem času informacijsko središče Brd, in nato gotovo zelo tehtne zgodovinske analize, zakaj je bilo tako.

Hanno je bil intelektualno mladosten in njegova velika ljubezen so bili študentje.

Bil je eden izmed redkih profesorjev svoje generacije in tako visokega ugleda, ki je bil toliko v stiku z mladimi. Nikoli mu ni bilo škoda časa za pogovor z vsakim, ki je pristopil do njega, pa naj je bil pogovor o nogometu ali Heglu in Marxu. Hanno je znal prisluhniti mladim, nas poslušati in znal nas je tudi odkrito pohvaliti. Tudi na velikih mednarodnih konferencah je razprave med odmori z velikimi profesorskimi imeni ali vodilnimi predstavniki univerz večkrat raje zamenjal za razprave z mladimi, pogosto podiplomskimi študenti. Prav zato mi je bilo toplo pri srcu, ko sem se ozrla po pokopališču na dan njegovega pogreba in tam videla toliko mladih ljudi. Kljub temu, da je Hanno z leti pesimistično ugotavljal, da postaja svet z mediji vse težji in življenje z mediji vse bolj neznosno, mi je enkrat rekel, ko sva debatirala o tej moji opazki v recenziji njegove knjige, da pa je kljub vsemu optimističen, saj ima dobre študente komunikologe, novinarje, kulturologe, ki bodo v prihodnosti to lahko spreminjali in izkoristili neizpolnjene potenciale medijev. Njegovi tisočeri študentje po vsem svetu so bili njegov življenjski projekt. Zelo rad nam je nesebično pomagal, pa naj je šlo za študentsko izmenjavo, objavo v kakšni reviji, obisk konference ali gostujoče predavanje. Da nam je odpiral vrata, je izkoristil mnoga svoja poznanstva širom sveta. In prav v predavalnici med študenti se je tako dobro znašel, tam se je počutil doma. Ko sva se le nekaj dni pred njegovo smrtjo pogovarjala po telefonu, sem ga vprašala, kaj počne, in z utrujenim glasom mi je povedal, da v studiu gleda fotografije. “Čakam Vido, da se vrne,” mi je rekel in takrat je v njegovem glasu vzniknila radost. Povedal mi je, da ima Vida ravno v trenutku, ko govoriva, predavanja, in da je pri študentih. Tam, kjer bi tako rad bil tudi sam in kjer smo ga tudi mi najraje videli!

Vse to je bil Hanno! In vse to je njegova zapuščina nam! Po 12 letih sem se naučila njegove lekcije o pogumu, kaj je želel povedati in kaj je bil zanj vrhunec poguma. Vrhunec poguma je bil zanj svoboda. Hanno me je naučil, da je svoboda v mišljenju in dejanjih tista, ki lahko premika tudi najbolj zakoreninjene stvari in omogoča spremembe. Upati si biti drzen in tvegati za boljši in pravičnejši vsakdan je najvišja stopnja akademske odličnosti!

Ob takih priložnostih se na koncu ponavadi citira kakega velikega modreca in pove kakšno modro misel z velikimi besedami. Tudi jaz ga bom. Citirala bom Hanna. Povzemam njegove zadnje besede, ki jih je izrekel članom in članicam naše katedre, ko nas je še zadnjič vse skupaj nagovoril. Govoril je o študentih, o naših dolžnostih do študentov. V času, ko vpeljujemo velike spremembe v študijske programe in ko je naša temeljna obveznost – obveza do študentov, prevečkrat pozabljena in postavljena na drugo mesto v formalističnem in individualistično nastrojenem sistemu akademskega okolja, si želim, da bi bile Hannove besede vodilo ne le članom katedre Medijskih in komunikacijskih študij, ampak celotnemu akademskemu zboru FDV in slovenski akademski srenji nasploh.

Hanno pravi: “Poučevanje in raziskovanje sta kolektivna odgovornost vseh nas na fakulteti. Večina vas je že spoznala, da običajna rutina ni dovolj in že sprejemate ukrepe za izboljševanje programa, ki se zdijo izvedljivi in zaželeni. Naučiti se morate tega, kako izvajati spremembe in živeti z njimi. Le upam lahko, da boste v prihodnosti odpirali tovrstna vprašanja kot osebni izziv in da boste konstruktivno in kolegialno delali korake naprej.«

Hanno, trudili se bomo – s tabo v srcih in mislih!

Maruša Pušnik